Človeška ribica - skrivnostna prebivalka podzemlja

Franz Xsaver von Wulfen

Vas Vir je dobila ime po kraškem izviru, ki mu vaščani pravijo Studenec. Naseljenost današnjega Vira pri Stični je izpričana za okoli 2700 let nazaj. Ljudem je življenje tod vsa ta stoletja omogočal prav ta izvir, saj ima vas vodovod šele približno 60 let.  

Poleg tega za življenje ljudi bistvenega pomena pa ima izvir še drug pomen. Je namreč klasično najdišče (locus classicus) človeške ribice. To pomeni, da so bili v tem izviru najdeni prvi primerki človeških ribic, ki so jih strokovnjaki prepoznali kot novo, človeštvu dotlej še nepoznano vrsto živali. Je torej nekakšen "rojstni kraj" živalske vrste Proteus anguinus ali slovensko človeške ribice.

Človeška ribica živi v podzemnih vodah Dinarskega gorstva od Italije do Črne gore, a dolgo je bila poznana samo na ozemlju današnje Slovenije. Ker je Slovenija v veliki meri kraška dežela, ima številne kraške izvire. V mnogih so človeške ribice že od nekdaj ponoči prihajale iz podzemlja, po deževju pa jih je iz podzemlja bruhajoča voda prinašala tudi podnevi. Ljudje so to žival torej marsikje poznali že od nekdaj. A v njej niso videli kake velike posebnosti, saj niso vedeli, da drugod po svetu ne živi. Naravoslovci pa zanjo sploh niso vedeli.

Tako je bilo do druge polovice 18. stoletja. V tistem času je profesor fizike na ljubljanskem jezuitskem kolegiju Franz Wulfen od stiških menihov izvedel za človeške ribice v virskem Studencu. Bil je naravoslovec po duši, a se je zanimal predvsem za rastline. Zato je primerke prepariranih človeških ribic poslal idrijskemu zdravniku Joannesu Scopoliju, drugemu pomembnemu naravoslovcu, ki je tedaj deloval na slovenskem ozemlju. Ta je takoj uvidel, da ima v rokah živali, ki jih še ni videl noben naravoslovec. V navdušenju jih je razposlal najbolj uveljavljenim naravoslovcem po tedanji Evropi. Sam pa se je lotil proučevanja skrivnostnih živali. Pri svojem delu je bil temeljit in zato počasen.

V tem času pa je pri celovškem vikarju opazil enega od razposlanih primerkov dunajski zdravnik in zoolog Joseph Laurenti. Tudi on je takoj ugotovil, da strokovni svet te živali še ne pozna. Dokaj na hitro in površno jo je sam opisal in leta 1768 svoj opis objavil. Tako je strokovno javnost seznanil z odkritjem nove živalske vrste. Dal ji je ime Proteus anguinus.  Scopoli je opis svojega najdenčka objavil šele štiri leta kasneje. Njegov opis je res strokoven, saj je človeško ribico točno uvrstil med dvoživke in tako povedal, da to ni riba. Po njegovem mnenju to ni bila le nova živalska vrsta, ampak tudi nov živalski rod. A po znanstvenih pravilih je prvenstvo odkritja in pravica poimenovanja živali pripadla Laurentiju.

Živalca ima več slovenskih imen. Poleg imena človeška ribica najbolj pogosto uporabljajo ime močeril. Toda ker so domačini na Viru in tod okoli živalco imenovali bela riba ali pa človeška riba, je po strokovnih pravilih njeno slovensko strokovno uveljavljeno ime človeška ribica, vsa ostala imena so le sopomenke.

Slabih 40 let kasneje so odkrili še drugo najdišče človeške ribice – bruhalnike v stiškem zaselku Rupe. In sedem let kasneje še tretje – Črno jamo pri Postojnski jami.

Virska človeška ribica nam še vedno pripravlja presenečenja. V najnovejšem času, ko znajo strokovnjaki razbrati dedni zapis ali genom živih bitij, so to naredili tudi pri človeških ribicah. Ugotovili so, da je virska človeška ribica bolj sorodna črni, ki je bila odkrita v Beli Krajini šele pred nekaj desetletji, kot pa beli notranjski sorodnici. Raziskave še potekajo, a kaže, da bodo potrdile, da imamo na Viru (in najbrž tudi v Rupah) samostojno podvrsto če ne celo vrsto človeške ribice, kakršna ne živi nikjer drugje.

Tatjana Kordiš